Vodenje računovodstva lahko podjetnik izvaja na več načinov

Vodenje računovodstva je za vsako podjetje pomembno in, vsaj na začetku, zahtevno področje. Gre za to, da se sproti evidentira vse prihodke in odhodke, ki nastanejo tekom poslovnega procesa. Odhodki predstavljajo stroške, ki jih ima podjetje s tem, da proizvaja določene izdelke oziroma da ponudi neke storitve. Prihodki pa predstavljajo denar, ki ga podjetju za nakup izdelkov oziroma storitev izplača stranka.

Enostavno in dvostavno knjigovodstvo

Vodenje računovodstva podjetje lahko izvaja na več načinov. Lahko se odloči za princip enostavnega računovodstva ali pa dvostavnega. Pri tem je enostavno računovodstvo bolj enostavno, vendar pa je hkrati tudi manj natančno. Dvostavno knjigovodstvo pomeni, da vsak strošek in prihodek knjižimo dvakrat. Najprej po času nastanka in potem po vrsti. Tak princip za vodenje računovodstva je torej bolj kompleksen, vendar pa je tudi bolj pregleden. Podjetje se lahko odloči za vodenje računovodstva na enostaven način v primeru, če letni prihodki v preteklem koledarskem letu niso presegali določene vrednosti. V primeru, če ima podjetje velike prihodke, nima izbire, ampak se mora posluževati dvostavnega knjigovodstva.

Davčne evidence

Obstaja pa tudi tretji način vodenja računovodstva. V primeru, če gre za podjetnika normiranca, lahko le-ta uporablja tudi sistem davčnih evidenc. Normiranci so tisti zavezanci, ki jim ni treba beležiti odhodkov, ki nastanejo v podjetju, saj so ti že predpostavljeni; na podlagi višine prihodkov. Toliko, kolikor prihodkov v podjetju nastane na letni ravni, od tega se šteje 80 % za odhodke. Podjetja z normiranim načinom beleženja odhodkov ne mora imeti vsak. Spet je tukaj v igri višina prihodkov ter število zaposlenih.

Tak način vodenja odhodkov se sicer bolj splača storitvenim podjetjem, saj tam nastane manjša denarna vrednost odhodkov. Pri proizvodnih podjetjih namreč dostikrat odhodki presegajo vrednost 80 % prihodkov, zato je v tem primeru bolj smiseln prehod na navadni s.p., kjer se beleži tudi odhodke. Davčne evidence, ki se jih normiranci lahko poslužujejo, pa zgledajo tako; podjetniku ni treba oddati letnega poročila, ampak sporoči le podatke o prihodkih, obračunanih prispevkih in akontaciji dohodnine. Na podlagi tega se mu določi višino akontacije dohodnine na leto vnaprej.